16. junij

LETA 1313 ROJEN GIOVANNI BOCCACCIO

16 06 1313-Giovanni-BoccaccioITALIJANSKI PESNIK, PISATELJ, HUMANIST († 1375)

Otroštvo je preživel v Firencah, študiral v Neaplju in po letu 1340 delal kot notar in sodnik v domačem kraju. Spoprijateljil se je tudi s Petrarco in začel pisati Dekameron, ciklus stotih zgodb, ki jih je v 10 dneh pripovedovalo deset mladih, ki so se pred kugo umaknili v vilo blizu Firenc. To je freska tedanjega časa, ki brez moraliziranja in s humorjem spregovori o temnih in svetlih straneh človeškega življenja. Boccaccio je izvrsten pripovedovalec, velja za utemeljitelja novele, ki je v renesansi postala zelo priljubljena. Sprva ga je zanimalo predvsem posvetno življenje, človeka povzdiguje v usmerjevalca svoje usode, poveličuje človečnost, naravnost, čutno ljubezen in svobodo. Po srečanju s kartuzijanom Cianijem, ga začne zanimati tudi duhovna plat življenja, obrne se k veri, in razlaga Dantejevo Božansko komedijo ...

 

LETA 1890 ROJEN STAN LAUREL

16 06 1890-Stan-LaurelANGLEŠKI KOMIK, REŽISER, PRVA POLOVICA KOMIČNEGA PARA STAN IN OLIO († 1965)

Arthur Stanley Jefferson se je mojstrovin komedije učil od nekaterih največjih angleških komikov tistega časa. Počasi je napredoval v stranskih vlogah, dokler se mu ni odprla pot in je celo nastopil kot zamenjava za Charlieja Chaplina. Leta 1912 se je preselil v Ameriko in spremenil ime (Stan Laurel). Uresničil je svojo mladostno željo in posnel skoraj 190 filmov. Z Oliverjem Hardyjem sta bila kor Stan in Olio hudomušni par črno-belega filma. Slavna sta postala v zgodnji polovici dvajsetega stoletja (1927) in veljata za enega najbolj uspešnih in najboljših parov v zgodovini filma (skupaj sta snemala 30 let).

 

LETA 1896 UMRL ANTON NEDVED

19 08 1829 Anton NedvedČEŠKI SKLADATELJ in glas. učitelj, PISEC PRVE SLO. PEVSKE VADNICE (* 1829)

Češki glasbeni učitelj in skladatelj Anton Nedved je leta 1856 postal glasbeni ravnatelj filharmoničnega društva v Ljubljani in to službo opravljal do upokojitve (1890). Poučeval je petje na ljubljanski gimnaziji, v Alojzijevišču in v bogoslovnem semenišču. Za razvoj slovenske glasbe je pomemben zlasti kot učitelj. Napisal je prvo slovensko pevsko vadnico Kratek nauk o glasbi (1863), namenjeno bodočim učiteljem. Bil je tudi ploden skladatelj cerkvenih in svetnih pesmi in samospevov.

 

LETA 1914 ROJEN LADO PIŠČANC

16 06 1914-Lado-PiscancDUHOVNIK IN PESNIK, ŽRTEV CERKLJANSKE TRAGEDIJE († 1944)

Ura v cerkvenem zvoniku je odbila sedem. Turobno so odmevali udarci v sivi mrak. Tedaj so visoko v hribu zaregljale strojnice. Vsi v kuhinji so se molče spogledali in onemeli v grozi. Misel je zaglodala v srčiko razbolele rane. "Ni jih več!" je končno spregovorila Marija, sestra kaplana Ludvika (Zora Piščanc, Pesnik zelene pomladi).

Po razpadu Italije 8. septembra 1943 je Cerkno veljalo za 'osvobojeno ozemlje' in v njem so se naselile razne partizanske komande. Januarja 1944 je tja prišla tudi partijska šola, ki je 'oblikovala' mlade 'revolucionarje'. V jutru 27. januarja 1944 se je oddelek nemških vojakov prebil skozi obroč partizanskih brigad v Cerkno. Ob nenadnem napadu je obležalo 47 učencev partijske šole. Pokol je zahteval zadoščenje: pod obtožbo izdajstva so na svečnico, 2. februarja 1944, partizani aretirali ter naslednjega dne pod noč na Lajšah nad Cerknim ustrelili petnajst Cerkljanov na čelu s kaplanoma Ladom Piščancem in Ludvikom Slugo. Njihova trupla so vrgli v brezno. Zločin je odjeknil po vsej Primorski. Noben pameten človek ni mogel verjeti, da bi pobiti mogli zagrešiti to izdajstvo. Leta 1958 je v ljubljanskem časniku Tedenska tribuna izšlo pričevanje Andreja Kranjca, nekdanjega častnika VOS (varnostno obveščevalne službe), ki je razkril, da je Nemce o partijski šoli v Cerknem obvestil partizanski major Jernej Hrastnik, gestapovski agent v štabu 31. divizije, ki so ga kmalu nato odkrili in likvidirali. Kljub temu pa uradna 'zgodovina' še vedno ponavlja trditev, da so bili 'izdajalci' tisti obtoženi in ustreljeni Cerkljani. Šele po koncu 'komunistične ere' na Slovenskem je bilo mogoče javno povedati resnico: izrečena je bila 19. maja 1991, ko je bila na kraju, kjer so samozvanci 'v imenu ljudstva' izrekali smrtne obsodbe, maša zadušnica za nedolžne žrtve, ki je bila hkrati tudi daritev sprave.

več:
S. Čuk, Lado Piščanc. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 2 (1994), 20-21.

nekaj njegovih verzov:

  • V svetu tulijo viharji, / v temni vihri begajo ljudje, / hrepene po lepi zarji. // Jaslice, skrivnosti polne, / posvetite v noč, v vihar sveta, / luč vrzite v duše bolne.
  • Vsaka pomlad je vetrovna in viharna, drugače sploh pomlad ni. V nemiru brsti in cvete... Le kleni cvetovi ostanejo in se razrastejo v žlahtne sadove.
  • Naše življenje je božja igra; Bog sam jo je napisal in odkazal slehernemu čisto določeno vlogo; in vsak, kdor jo sprejme, se igra s samim Bogom.
  • Dete, Dete, / mir z nebes nam rôdi, / betlehemski mir / nam v srca trosi; / Dete, Dete, / to te milo prosi / ves človeški rod.

  • Iz črne noči / voda šumi / mimo dvomov, / mimo grobov. // Vse molči, / človeka ni, / da dal bi glas / med nas. (zadnja pesem, ki jo je napisal Lado Piščanc)

 

LETA 1977 UMRL WERNHER VON BRAUN

16 06 1977-Wernher-Von-Braunnemško-ameriški raketni inženir, pionir in vizionar astronavtike (* 1912)

Wernher von Braun, je v Nemčiji sodeloval pri izdelavi avtomatsko vodenih raket na tekoče gorivo V-2, po vojni pa je v ZDA sodeloval pri projektu Apollo. Njegov največji uspeh in izpolnitev njegovih dolgoletnih sanj je bil pristanek na Luni s človeško posadko leta 1969. Med letoma 1970 in 1972 je Wernher von Braun deloval kot namestnik direktorja NASE ter se zavzemal za nadaljevanje projektov, med njimi tudi za misijo na Mars s človeško posadko. Raziskovanje vesolja, kjer je celo naše ozvezdje le skromen delec ga je navdihovalo s skromnostjo: »V vesolju je več sonc kot je peščenih zrnc v vseh sedmih velikih morjih sveta. To nas mora privesti k meditaciji, ponižnosti in skromnosti ... Na nagrobniku je njegovo ime, leto rojstva in smrti, prav tako pa tudi vrstica iz psalma: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok« (Ps 19,1).

več:
S. Čuk, Von Braun je obrnil konico rakete proti Luni (Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš), v: Ognjišče 3 (1967), 7-10.

njegove misli:

  • Življenje je božji dar, ki nam je izročen, da iz njega napravimo nekaj koristnega. Življenje je poklic, nekaj, za kar smo odgovorni. Ko bomo ob koncu svojih dni poklicani pred posebno sodbo, kot pravi sveto pismo, nas bo Bog sodil po tem, kaj smo s tem darom storili.
  • Znanost ne pozna popolnega razpada ali uničenja; pozna samo spreminjanje. Tisto torej, česar me uči znanost – in nikoli me ne neha učiti – me potrjuje v veri v nadaljevanje našega bivanja po smrti. Kajti nič ne izgine, ne da bi pustilo za seboj kakšno sled, in minevanje je samo spreminjanje.
  • Prvi požirek iz kozarca naravoslovne znanosti te napravi ateističnega, toda na dnu kozarca čaka Bog.
  • Kdorkoli hoče kaj narediti, mora imeti najprej vero vase. In če prevzame nalogo, ki presega njegove moči, potem potrebuje vero v Boga.
  • Vera v Boga in nesmrtnost nam daje moč in moralno vodilo, ki je potrebno za vsako dejanje v našem vsakdanjem življenju.
  • Vera in znanost sta dve dominantni sili našega časa. Skušati moramo razumeti njuno naravo, če hočemo razumeti nekatere najbolj pereče probleme stoletja, v katerem živimo.

 

LETA 1912 USTANOVLJENA GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA

16 06 1912-GRS-Ticar-DemsarPlaninca in zdravnika Josip Tičar in Jernej Demšar sta v Kranjski Gori ustanovila »reševalno postajo«, prvo postajo Gorske reševalne službe v Sloveniji. Nastala je v času Tičarjevega zdravniškega dela in županovanja v Kranjski Gori. Bila je del Tujskega prometnega društva v Kranjski Gori, ki ga je prav tako ustanovil Josip Tičar. Po njem so leta 1946 poimenovali dom na Vršiču, saj je bil zaslužen za njegovo gradnjo. Odprt je bil leta 1912, predstavljal pa je protiutež nemški Vossovi planinski koči na Vršiču.

 

 

LETA 1995 UMRL BORIS KRALJ

19 05 1929 Boris KraljGLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC (* 1929)

Cerkničan Boris Kralj je kot študent na Akademiji za igralsko umetnost delal pri Radiu Ljubljana in se izuril v odličnega recitatorja. Leta 1952 je debitiral v ljubljanski Drami, kjer je igral do leta 1982. Sprva je igral mladostne junake, kasneje pa je doživeto podal vloge iz klasičnega in sodobnega repertoarja. Za svoje ustvarjanje v gledališču je prejel več nagrad in najvišje priznanje – Borštnikov prstan (1990). Kot filmski igralec je nastopal v Dolini miru (1956) in v prvem slovenskem barvnem filmu Amandus (1966).

Pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Spominjamo se

Zajemi vsak dan

Samo smrt svobode zor je: / v njej spet najdeš, kar si ljubil, / večnosti ti vrne morje, / kar si ljubil in izgubil.

(Alojz Gradnik)
Ponedeljek, 15. Julij 2024
Na vrh