10. junij

LETA 1538 ROJEN SEBASTIJAN KRELJ

10 06 1538 Sebastijan KreljJEZIKOSLOVEC, TEOLOG, PROTESTANTSKI PRIDIGAR, PREVAJALEC IN PISATELJ († 1567)

Med slovenskimi protestantskimi pisci so poleg Primoža Trubarja (1508-1586), očeta slovenske tiskane besede, najbolj zaslužni in znani še trije: Jurij Dalmatin (1547-1589), ki je opravil velikansko delo s prevodom celotnega Svetega pisma v slovenščino (1584); Adam Bohorič (1520-1598) je spisal prvo slovensko slovnico Zimske urice (1584); Sebastijan Krelj (1538-1567) pa si je prizadeval za izboljšanje slovenskega jezika in pisave. Literarni zgodovinar Mirko Rupel, dober poznavalec naše protestantske književnosti, je zapisal: "Sebastijan Krelj je bil človek s širšimi pogledi kakor Trubar, ostrejši mislec, manj zgovoren, a bolj rezek v polemiki. Bil je bolj učen teolog kakor praktičen dušni pastir. Njegova največja zasluga je izpopolnitev pisave in knjižnega jezika. Ker je moral (zaradi prezgodnje smrti) odložiti pero, ko je komaj nakazal nove smernice, je upravičeno trditi, da bi krepkeje uveljavil svoje jezikovne reforme, ko bi mu bilo dano daljše življenje."

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2007

 

LETA 1580 UMRL LUIS VAZ DE CAMOES

10 06 1580 Luiz CamoesNAJVEČJI PORTUGALSKI PESNIK (* 1525(4?)

Največji slovenski pesnik France Prešeren v svoji 'Glosi' omenja Luzijado. Tako je naslov zgodovinskega epa (Os Lusiadas), s katerim je zaslovel največji portugalski pesnik Camões. Napisan je na podlagi dnevnikov, potopisov in ustnega izročila. Srce epa, ki nosi letnico 1572, je pripoved o potovanju znamenitega pomorščaka Vasca de Gama v Indijo, vložene so zgodbe o prejšnjih junakih in krajih. Izbor tega epa smo v slovenskem prevodu dobili leta 1976. Poleg epa je pisal drame in lirske pesmi, s katerimi se uvršča med vodilne renesančne lirike. Pripada krogu petrarkizma, vendar z močno osebno in strastno izpovedno vsebino. Je mojster soneta (ljubezenskega in osebno izpovednega), ki izraža predvsem pesnikovo nesrečno usodo.

misli in verzi

Slaboten kralj oslabi najmočnejše ljudstvo.

Vedno držim meč v eni roki in pero v drugi.

Nekdo, ne vem kakšen, ki se je pojavil ne vem odkod, je prišel ne vem kako in dela hudo, ne vem zakaj.

Ljubezen ogenj je, ki skrito tli, / neznana rana, ki ne da miru ti, / ugodje, ki svoj bližnji konec sluti, / gorje, ki ponevedoma greni. (Soneti ljubezni)

 

LETA 1821 UMRL JANEZ DEBEVEC

10 06 1821 Janez DebevecDUHOVNIK IN NABOŽNI PISATELJ (* 1758)

Debevec je bil leta 1782 posvečen v duhovnika, služboval je v Ljubljani. Sodeloval je z Jurijem Japeljem, Vodnikom in Kopitarjem. Leta 1795 je v ljubljanskem semenišču prvi predaval slovensko slovnico. Priredil je tudi več teoloških besedil, za staro zavezo Japčljevega prevoda Svetega pisma (Svetu pismu stariga testamenta, 1791) je sestavil predgovor (Govorjenje od branja S. pisma). Sam pa je na novo prevedel 2. del Nove zaveze (1804) in bil od leta 1799 član komisije za pregled prevoda Svetega pisma. Debevec je pisal tudi šolske učbenike: leta 1891 je sestavil abecednik Krajnski plateltof, leta 1809 je izšel prevod prvošolske čitanke Majhine perpovedvanja (org. Kleine Erzählungen, 1809).

 

LETA 1836 UMRL ANDRE AMPERE

10 06 1836 Andre AmpereFRANCOSKI FIZIK IN MATEMATIK (* 1775)

Ampere je bil profesor na politehnični šoli v Parizu. Odkril je, da se tuljava, po kateri teče električni tok, obnaša podobno kot paličast magnet, da med dvema vodnikoma, po katerih teče električni tok, deluje magnetna sila ... in tako velja za začetnika elektrodinamike Po njem imenovani amperov zakon pravi, da se vzporedni in enako usmerjeni električni tokovi privlačijo, vzporedni in nasprotno usmerjeni pa se odbijajo – z njim lahko m s pomočjo katerega lahko izračunamo jakost magnetnega polja v okolici vodnika, po katerem teče električni tok. Po njem se imenuje osnovna enota električnega toka – amper.

 

LETA 1884 ZAČNE IZHAJATI NOVI BRENCELJ

10 06 1884 BrenceljSLOVENSKI HUMORISTIČNO-SATIRIČNI ČASOPIS

Časopis Brencelj je začel izhajati leta 1869 (5. januarja), na današnji dan pa je spremenil ime v Novi Brencelj v zbadljivi in šaljivi obleki. Do 10. decembra 1986 je prvi slovenski satirični časopis izdajal pisatelj Jakob Alešovec. Kot nadležna muha, po kateri se je imenoval, je Brencelj neusmiljeno pikal nemškutarje in nemški liberalizem. Zlasti je imel na piki Dragotina Dežmana, privoščil pa si je tudi marsikaterega drugega političnega veljaka, ki se mu je zameril. Nazadnje se je ime Brencelj prijelo Alešovca same­ga, največ zaradi tega, ker je bil na prvi strani naslikan leteč brencelj z njegovim obrazom. Zaradi njegove kritičnosti so neka­teri (tudi Josip Jurčič) Alešovcu očitali grobost in robatost, vendar le-ta svojega načina pisanja ni spremenil ter je še naprej "vetril" politično ozračje na Slovenskem.

več o uredniku Jakobu Alešovcu v obletnici meseca Ognjišče 10_2001

 

LETA 1903 ROJEN SILVESTER ŠKERL

10 06 1903-Silvester-SkerlPREVAJALEC, ZALOŽNIK, IGRALEC, PESNIK († 1974)

Tržačan Silvester Škerl je bil sprva igralec v raznih slovenskih gledališčih (Trst, Ljubljana, Maribor). Poskusil se je tudi kot režiser in veliko je o gledališču pisal. Pesmi, ki jih je objavljal v raznih literarnih revijah in so izšle v zbirki Stopnice v stolpu (1924), razodevajo vpliv Antona Podbevška. Najbolj pa je pomembno njegovo prevajalsko delo. Slovenskim bralcem je posredoval svoje odlične prevode iz nemške, italijanske in francoske proze.

 

LETA 1912 UMRL ANTON AŠKERC

10 06 1912-Anton-AskercDUHOVNIK, PESNIK (* 1856)

Slovenski pesnik balad in romanc, epskih pesnitev: prve so po vsebini, občutju in obliki sorodne severnjaški poeziji, romance bolj južnjaški. Bil je sodobnik Simona Gregorčiča in imata veliko skupnega: (Gregorčič je bil sicer dvanajst let starejši od Aškerca), izbrala sta duhovniški poklic, v katerem je Gregorčič kljub preizkušnjam vztrajal do smrti, Aškerc pa je zaradi svoje upornosti in zagrenjenosti omagal. Bila sta različna po značaju in to se pozna tudi v njunih pesmih. Gregorčičeve so žuboreče kot bistra Soča, Aškerčeva muza pa je bojevita "in s tirani se bojuje". »Srečen, miren in sproščen Aškerc ni bil nikoli v svojem življenju,« je zapisal literarni zgodovinar Janez Logar. »Od mladih nog je bil v neprestanem naponu, da bi zadovoljivo opravljal svoje dolžnosti. Najprej je bil tu duhovniški poklic, ki si ga je naprtil po volji drugih, in nato pesniški poklic, ki se mu je zapisal sam. Dolga leta je bil prepričan, da bo mogel oba opravljati častno in v prid svojemu narodu, in se je trudil z vsemi silami, da kljub šibkemu zdravju izpolni svoje dolžnosti do kraja.«

... več o njem preberite v obletnici meseca 06_2012

... v rubriki mojstri besede 10_2009

nekaj njegovim verzov, razmišljanj

- Leka rad bi, ki nesmrtnost daje, / pil zdravilo, ki to večnost daje? / Sam imaš jo, čašo čarodejno, / sam naredi pitje si nesmrtno! / Čaša tvoja je - življenje tvoje, / sam napolni z večnosti jo lekom!

- Ne želi nad človeka si, / saj više priti bi ne mogel! / Da pod človeka mi ne padeš / - le tega se mi vedno boj!

- "Večno?!..." Slišite, kako se smeje / jek med razvalinami na glas? / "Večno?!... O, ljudje, jaz stavim meje / delom vašim, jaz, mogočni čas!"

- Težko se živi življenje, / če se ne deli trpljenje; / a slajša radost je srca, / če isto si delita dva.

- Ta svet je pisan sejem, kjer vse trguje, / kjer vse se vprek prodaja in kupuje.

- To življenje naše pestro - / kaj je drugo ko trpljenje? / Opazuj ga, kjer le hočeš!

- Kaj pomeni, če imaš sovrage? / To pomeni, da si jim napoti! / In če si napoti jim, si nekaj!

- Ostati človek - to tvoj vzor / in smoter bodi tvoj najvišji! / Ljub bodi ti obraz človeški / in sveta ti človeška čast!

 

LETA 1915 ROJEN SAUL BELLOW

10 06 1915-Saul-BellowAMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC († 2005)

Zaslovel je z romani, kot sta Herzog in Humboldtova oporoka, in bil eden najbolj priljubljenih severnoameriških literatov. Njegov kolega Philip Roth ga je skupaj z Williamom Faulknerjem označil za "hrbtenico ameriške književnosti 20. stoletja. V svojih delih se je pogosto podajal na pot iskanja bistva človekovega bivanja. Veliko vlogo v njegovih delih je imela tudi izkušnja priseljevanja v Ameriko, še posebej judov. Kritiki so Bellowa cenili tudi kot enega izmed najbolj pomembnih kronistov življenja ameriških intelektualcev judovskega rodu.

 

LETA 1949 UMRLA SIGRID UNDSET

10 06 1949-Sigrid-UndsetNORVEŠKA PISATELJICA (* 1882)

Norveška pisateljica Sigrid Undset je po izidu svojega drugega velikega romana v dveh delih in štirih knjigah Olaf Audunov sin (1925, 1927) leta 1928 prejela Nobelovo nagrado za književnost "zlasti za močne opise srednjeveškega življenja severnjakov". Za to visoko priznanje je bila predlagana že leta 1922, ko je izšla njena mogočna trilogija Kristina Lavransova hči (Venček, Žena, Križ). Nagrado (denarno) je v celoti prepustila socialnim in dobrodelnim ustanovam. Še pred odhodom iz Stockholma, kjer ji je bila nagrada izročena, je s polovico vsote ustanovila sklad za podporo staršev z duševno ali telesno prizadetimi otroki, da bi jih lahko obdržali v svojih družinah in se jim ne bi bilo treba ločiti od njih. Zase ni obdržala ničesar. Lovorov venec, simbol zmage, ki ga je z nagrado prejela, je položila na Marijin oltar v cerkvi sv. Dominika v Oslu. Leta 1924 je prestopila iz protestantske v katoliško Cerkev. K temu koraku jo je nagibalo tudi to, da katoliška Cerkev visoko ceni materinstvo in poudarja pomembnost zakonske zveze. V Devici Mariji je Sigrid videla povišano usodo žene. Nasprotno miselnosti tedanjih feministk - bork za ženske pravice, ki so slavile samostojno, neporočeno žensko, je Sigrid videla poslanstvo žene v družini. "V človeški družbi žena ne more postati nič večjega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati," je zapisala na podlagi svojih osebnih izkušenj. To prepričanje diha iz številnih njenih del.

... več o njej preberite v pričevanju 07_2009

nekaj njenih razmišljanj:

Če življenje tako neusmiljeno kaznuje vsak pregrešek zoper svetost ljubezni – je v tem zame dokaz, da je ljubezen najsvetejša v življenju in da bo življenje tistega, ki ostane zvest svojemu hrepenenju po ljubezni, poplačalo z najčistejšo in naj lepšo blaženostjo.

Ni ga človeka, ki Boga ne bi ljubil in se ga bal; vsa naša nesreča v življenju in smrti izvira od tod ker je naše srce razdeljeno med ljubeznijo do Boga, bojaznijo pred hudičem in ljubeznijo do sveta in mesa... v svojem usmiljenju je Bog spoznal, kako so naša srca razdvojena, in stopil je na zemljo in prebival med nami... Tako nam je pokazal pot in nam razodel svojo ljubezen.

V človeški družbi žena ne more postati nič boljšega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati.

Marsikaj sem že storila, o čemer sem včasih mislila, da bi si ne upala storiti, ker je greh. Toda takrat nisem vedela, da je posledica greha to, da moramo druge pogaziti.

Hotela sem živeti tako, da bi se mi nikoli ne bilo treba sramovati, ne kot človeku ne kot umetnici ... Hotela sem biti poštena in zvesta in dobra in da nikoli ne bi imela na vesti bolečine nobenega človeka.

Mati nikoli ne dvomi o tem, ali naj ljubi svojega otroka, ali naj mu želi najboljše in ali naj ravna v njegov prid, pa tudi ne o tem, ali ji otrok ljubezen vrača.

Vse dobro, ki ga dolgujemo domu, lahko pregledamo in hvaležno ocenimo šele, ko odidemo od doma.

Tudi če se nakopičijo izkušnje in se poveča znanje, se človeški razum in nravne lastnosti ne izboljšajo, pa čeprav bi se morala vsaj za reševanje moralnih vprašanj ... Ne verjamem v pacifizem, ker vem, koliko ljudi občuduje osvajalce in nasilneže.

 

LETA 1962 UMRL MIRKO FILEJ

10 06 1962-Mirko-FilejDUHOVNIK, GLASBENIK IN PROSVETNI DELAVEC JE S PESMIJO POVEZOVAL LJUDI (* 1912)

Duhovnik Mirko Filej, rojen v Medani, je bil goreč duhovnik, glasbenik in prosvetni delavec. Ob svojem duhovniškem delu se je glasbeno izobraževal in povsod ljudi povezoval s petjem. V Gorici, kjer je deloval od leta 1950 do svoje prezgodnje smrti leta 1962 (bilo mu je komaj petdeset let!), je razgibal kulturno življenje in postal duša vsega dogajanja na glasbenem, društvenem in organizacijskem področju.

 

LETA 1985 UMRL ANTON BAJEC

10 06 1985-Anton-BajecJEZIKOSLOVEC IN SLOVNIČAR ( * 1897)

Prvi predavatelj slovenskega knjižnega jezika kot posebnega predmeta na ljubljanski univerzi je bil v letih 1947-1962 jezikoslovec Anton Bajec, ki se je ukvarjal predvsem z vprašanji besedoslovja in besedotvorja. Pred drugo svetovno vojno je bil soavtor čitank in slovnic za nižje razrede srednjih šol. Sodeloval je pri Slovenskem pravopisu (1962) in Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991).

 

LETA 1992 UMRL BERT SOTLAR

04 02 1921 Bert SotlarGLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC (*1921)

Rodil se je kot četrti od devetih otrok rudarske družine v Kočevju. Njegova mati je bila po rodu kočevska Nemka. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem mestu, po vojni vihri je študiral na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Po diplomi je nekaj časa deloval pri dramskem gledališču v Beogradu, od leta 1950 pa je bil igralec ljubljanske Drame. Nastopal je tudi v številnih jugoslovanskih in slovenskih filmih, med katerimi so najbolj znani Kekec (nova verzija), Tistega lepega dne in Ne joči, Peter.

 

LETA 1997 UMRLO PET GORSKIH REŠEVALCEV

10 06 1997-nesreca-na-okresljuPri usposabljanju v severni steni Turske gore v Savinjskih Alpah se je smrtno ponesrečilo pet gorskih reševalcev - inštruktorjev - Mitja Brajnik, Luka Karničar, Rado Markič, Janko Kokalj in Boris Mlekuž.

 

LETA 2004 UMRL RAY CHARLES

10 06 2004 Ray CharlesAMERIŠKI PEVEC SOULA (* 1930)

Ko je njegov štiriletni brat nesrečno umrl, ga je to tako prizadelo, da je prosti čas preživljal v pivnici in poslušal igranje klavirja. Tudi sam je poskusil in tako je začel igrati. Že majhen je imel težave z vidom, pri sedmih letih pa je oslepel, zatekel se je h klavirju, po radiu poslušal jazz in blues in poskušal to tudi zaigrati ... Po mamini smrti (1945) je pustil šolo in za preživetje igral klavir v gledališču , kasneje si je v Orlandu omislil band in začel nositi očala (kasneje zaščitni znak). Želel si je ustvarjati, zato se je preselil v Seattle, kjer je začel snemati skladbe, ki so kmalu postale uspešnice: I Got A Woman, I Love Her So, Yes Resl, Genius Sings The Blues.... Vrhunec slave je dosegel med 1960 in 1980 z uspešnicami, kot sta Georgia On My Mind, Hit The Road Jack in drugimi. V času svoje slave je posegal tudi po drogah, vendar se je zasvojenosti uspel rešiti in v zadnjem obdobju svojega življenja je veliko nastopal.

 

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh