7. december

LETA 43 UMRL MARCUS TULLIUS CICERO

07 12 43-Marcus-Tulius-CiceroRIMSKI DRŽAVNIK, PRAVNIK, POLITIK IN FILOZOF (* 106 PR. KR.)

Največji mojster latinske retorike je iz rojstnega Arpinuma pri petnajstih letih prišel v Rim. Takrat je bilo za kultiviranega Rimljana nujno, da je obvladal tako latinski kot grški jezik. Višji razred je celo raje uporabljal grščino kot latinščino, saj naj bi bila bolj uglajena in prefinjena. Govorništva se je učil tako, da je na forumu poslušal govornike, verjetno pa je obiskoval tudi kakšno šolo. Leta 75 pr. Kr. je postal kvestor (pomočnik uradnika), napredoval v edila (uradnika) in pretorja (sodnika). Leta 64 je postal konzul, vendar je imel veliko nasprotnikov, zato je šel sam v izgnanstvo v Solun, kjer je napisal deli De oratore (O govorniku) in De re publica (O državi). V Rim se je vrnil še pred državljansko vojno. Med diktaturo Cezarja je napisal večino svojih filozofskih in govorniških razprav. Po Cezarjevi smrti je (44 pr. Kr.) je nasprotoval Marku Antoniju, bil je razglašen za osebo zunaj zakona in ko je hotel pobegniti, so ga ubili. Velja za najspretnejši um rimske kulture in njegovi spisi so vzor klasične latinščine. Rimljane je vpeljal v filozofijo visokih grških šol in ustvaril latinski slovar filozofskih izrazov. Kljub temu, da je bil impresiven govornik in uspešen pravnik je zase menil, da je njegov največji dosežek njegova politična kariera. Danes pa je cenjen predvsem zaradi idealnega vzora humanega človeka in njegovih filozofskih in političnih spisov.

nekaj Ciceronovih misli:

  • Kdor izbriše prijateljstvo iz svojega življenja, ta izbriše sonce z neba.
  • Naravni talent brez izobrazbe, je večkrat žel slavo in hvalo, kot izobrazba brez naravnega talenta.
  • Soba brez knjig je podobna telesu brez duše.
  • Tišina je ena največjih umetnosti pogovora.
  • Nihče vam ne more dati boljšega nasveta, kot sami sebi.
  • Tam kjer je življenje, je upanje.
  • Blaginja ljudstva naj bo najvišji zakon. (blaginja)
  • Nečimrnost in častihlepje sta zelo nesrečni lastnosti.
  • Ni umetnost le vedeti o neki stvari, posebna umetnost je učiti o njej.
  • Bogat je tisti, ki ne hrepeni po bogastvu.
  • Motiti se je človeško.
  • Pravega prijatelja spoznaš v nesreči.
  • Sužnji zakona smo zato, da smo lahko svobodni.
  • Domovina je povsod, kjer je človeku dobro.

 

LETA 1598 ROJEN GIOVANNI LORENZO BERNINI

07 12 1598-Lorenzo-BerniniITALIJANSKI BAROČNI KIPAR, ARHITEKT, SLIKAR ... († 1680)

Rojen v Neaplju, sin kiparja Pietra, kjer se je učil kiparstva. Očeta je spremljal v Rim, kjer so mu zaradi nadarjenosti dovolili, da je restavriral poškodovane kipe. Njegov mecen je bil kardinal Borghese in mladi Bernini je zrasel v odličnega kiparja. Izklesal je umetnino Apolon in Dahne, ki sodi v vrh kamnite plastike vseh časov. Poleg kiparstva se je začel ukvarjati tudi s stavbarstvom. Načrtoval je veliki oltar v baziliki sv. Petra, zaupana mu je bila izvedba obodnih stebrišč na trgu sv. Petra ... Še nekaj njegovih del: vodnjak štirih rek na Piazzi Navona v Rimu, zamaknjenje Svete Terezije v cerkvi Santa Maria della Vittoria, David, doprsni kip Ludvika XIV. ...

 

LETA 1828 ROJEN ANDREJ MARUŠIČ

07 12 1828-Andrej-MarusicDUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ IN PUBLICIST († 1898)

Rojen v Štandrežu, v duhovnika je bil posvečen leta 1851 in kot katehet služboval na goriški nižji gimnaziji. Pisal je v Novice (kot dopisnik z Goriškega), z javnimi nastopi pa se je začel tudi politično udejstvovati: kot privrženec Bleiweisovega staroslovenskega tabora. Bil je urednik strokovnega glasila Umni gospodar in tednika Domovina. Po letu 1870 je politično delo počasi opuščal, še vedno pa je bil aktiven kot publicist in pisec verskih besedil. Pred smrtjo je pisal spomine, vendar jih ni dokončal, uredil pa je 3 letnike Koledarja za goriško nadškofijo. Marušič, ki je bil bojevit branilec katoliških načel, se je zavzemal za strpnost v javnem življenju, tudi do italijanskih sosedov, zagovarjal je načelo »Vsakomur svoje«.

 

LETA 1899 UMRL JANKO PAJK

14 12 1837 Janko Pajkliterarni teoretik, filozof in urednik (* 1837)

Simon Gregorčič je svoje najboljše pesmi leta 1882 izdal v zbirki Poezije I., ki je bila deležna pohval in je bila razglašena za ‘zlato knjigo’. Ni pa manjkalo tudi kritik. Štajerski urednik, filozof in politik Janko Pajk je v celovškem Kresu objavil ostro in krivično kritiko Gregorčičevih pesmi. Očital jim je, da so polne črnogledosti, modernega pesimizma in zato slovenskemu narodu škodljive. Ob tem napadu se je pesniku v bran odločno postavil literarni zgodovinar Fran Levec.

 

LETA 1913 ROJEN FRANTIŠEK ČAP

07 12 1913-Frantisek-Capčeško-slovenski filmski režiser († 1972)

Pri nas je Čap zaslovel predvsem s filmoma Vesna (1953) in Ne čakaj na maj (1957), s katerima je vnesel v tedanjo jugoslovansko in slovensko kinematografijo žanr lahkotne meščanske komedije. Komedija je bil tudi zadnji pri nas posneti Čapov film, Naš avto (1962).

 

LETA 1927 rojen IVAN SELJAK

07 12 1927-Ivan-Seljakslikar, grafik in ilustrator († 1990)

Doma iz Idrije, študiral je v Ljubljani na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, pri prof. Antonu Gojmirju Kosu in se izpopolnjeval v tujini. Ustvarjal je v olju, freski, mozaiku, sgraffitu, temperi, akvarelu, risbi in grafiki, predvsem pa je slikal portrete, krajine ....

 

LETA 1965 PAPEŽ PAVEL VI. IN PATRIARH ATENAGORAS I.

07 12 1965-preklic-izobcenja-v-CerkviPREKLIČETA IZOBČENJE VZHODNE IN ZAHODNE CERKVE, KI JE VELJALO OD LETA 1054

Na zadnjem zasedanju koncila je bilo preklicano medsebojno izobčenje iz leta 1054; dobesedno: »izbrisano iz spomina in iz srca Cerkve«. Leto 1054 velja bolj za simbolični datum, saj sta Vzhod in Zahod od vsega začetka na različen način sprejela evangelij in ga predajala dalje v različnih izročilih, kulturnih oblikah in miselnostih. Ne glede na te razlike sta vse do 11. stoletja živela – razen kratkih prekinitev – v medsebojnem občestvu. Res pa sta se med seboj odtujevala in se vse manj razumela. To odtujevanje je postalo pravi vzrok ločitve. Še danes se skoraj ob vsakem srečanju s pravoslavnimi Cerkvami hitro pokaže, da smo si v verovanju, v zakramentalnem življenju in v škofovski ureditvi zelo blizu, precejšnje razlike pa ostajajo na ravni kulture in miselnosti. Po spremembah ob koncu 20. stoletja so te Cerkve sedaj prvič v zgodovini svobodne, svobodne od bizantinskih cesarjev, svobodne od Otomanov, od carjev, predvsem pa od totalitarnega komunističnega sistema. Pri tem se morajo soočiti z docela spremenjenim svetom, v katerem še iščejo svojo pot. Za to sta potrebna čas in potrpežljivost.

 

LETA 1991 UMRL RUDOLF TROFENIK

15 04 1911 Rudi TrofenikPRAVNIK, ZALOŽNIK, AMBASADOR SLOVENSKE KULTURE (* 1911)

Mariborčan je na univerzi v Ljubljani najprej diplomiral na pravni fakulteti (1936), zatem pa še doktoriral na filozofski (1941). Leta 1956 je odšel v München, kjer je več desetletij deloval kot založnik več kot 200 publikacij in postal največji mecen slovenske znanosti, kar smo jih doslej imeli. Med drugim je izdal faksimile Brižinskih spomenikov (1968), fotomehanski ponatis Dalmatinove Biblije (1968) in številna druga pomembna dela v seriji Zgodovina, kultura in duhovni svet Slovencev in si zaslužil naziv “ambasador slovenske kulture”.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Tolažba je potrebna, kadar je kdo ranjen; tisti pa, ki ga ljubi, prebudi v njem skrito življenjsko moč, ki od znotraj zdravilno prekrvavi rano.

(Romano Guardini)
Nedelja, 29. Januar 2023
Na vrh